Slovenska narodna noša

lovenska narodna noša ima kar lepo zgodovino in se je z razvojem v 19. stoletju močno spreminjala. Bila je zelo odvisna od samega izdelovalca in zmožnosti kupca glede financ. Seveda si je bogatejši sloj lahko omislil tudi bogatejšo nošo.
 

 moški noši spada črn klobuk, na katerem se bohotijo »krivci«. To so ruševčeva peresa, zaradi katerih so se v preteklosti fantje celo stepli. Sprednji del lajbča (telovnik) je iz žameta z uvezenim cvetjem,(ni pa to pogoj), hrbet pa iz klota. Pojavljale so se tudi druge vrste blaga, svila in volna. Spredaj se zapenja s celo vrsto kovinskimi, (kromanimi ali zopet bogatejši srebrnimi) gumbi. Pod telovniki pa so moški nosili celo svileno ruto, ki se je na rami videla zelo malo, poudarek pa je bil spredaj pod vratom. V spodnjem delu lajbča je v gumbnico pripeta verižica, ki sega v žep. Na koncu verižice je pripeta zlata ali srebrna žepna ura. Kvalitetne hlače (irharce) so iz jelenovega ali gamsovega usnja. Predvsem morajo segati čez koleno. Lahko so na pas ali z dodatkom naramnic. Zapenjajo se s kovinskimi gumbi ali z gumbi narejenimi iz roževine. Pod telovnikom se nosi bela močno nabrana platnena srajca, pod hlačami pa dolge spodnje hlače iz bombaža. Lahko se nosijo tudi volnene nogavice v naravni barvi volne. Na zgornjem Gorenjskem se nosijo modre volnene nogavice. Pri kombinaciji z nogavicami se nosijo čevlji, ki segajo čez gleženj. Druga možnost pa so črni usnjeni škornji, ki segajo do sredina stegna, ali zavihani nazaj pod koleno, obrobljeni z rdečim usnjem (v nekaterih kraji je ta rob črn), in vzorci na zgornjem delu. Moški lahko nosijo tudi bombažno marelo, je v rdeči barvi, imenovana Kranjska marela. Uporablja se predvsem za obrambo pred sončnimi žarki, zadrži pa tudi nekaj dežja.

ri ženski narodni noši pa se pojavlja še več dejavnikov, ki so kazali na premožnost žene ali dekleta, ki je to oblačilo nosilo. Krila o bila nekdaj iz volnenih ali bombažnih tkanin, v kasnejšem obdobju pa se je pričela pojavljati naravna svila, največkrat pa umetna svila, ker je bila cenejša. Tako imenovano krilo z modrcem je bilo v pasu močno nabrano in je segalo do gležnjev. Čez krilo so največkrat nosile črn svilen predpasnik obrobljen s črnimi čipkami, mlajše pa tudi bele in drobno potiskane s cvetličnimi vzorci. Pod obleko so si oblekle bluzo (rokavci), spodnje dolgo krilo, spodnjice do kolen ali kratko belo krilo, ki je segalo prav tako samo do kolen (rejevec) in bele nogavice z bunkicami, ki segajo do kolen ali čez koleno. Čez rame so imele ogrnjeno svileno ruto s franžami, spredaj zapeto z broško.
Poročene ženske so na glavi nosile avbo z lepo okrašenim čelnikom ali lepo vezeno pečo, ki se je zavezovala na vrhu glave na »petelina«. Dekleta pa so bila pokrita z zavijačko, največkrat izdelano iz brokata, belo vezene ali tudi črno tkane. Lase so morale imeti spete v eno ali dve kiti.
Kovinski pas ali sklepanec se danes nosi le kot okras noši, nekdaj pa je bil namenjen hranjenju ključa vhodnih vrat, ko je šla gospodinja po opravkih. Nekdaj so bili sklepanci kovani iz medenine, ali z raznimi prevlekami (srebro, zlato). Bili so tudi iz lite medenine. Na sklepancu danes namesto ključa visijo pisane pentlje. Tudi danes se da narediti lepe sklepance, primerljive starejšim.
Ženske so bile obute v črne škorenjce, ki segajo čez gleženj, zavezani z vezalkami. Nizki čevlji pa se zapenjajo na pašček ali na vezalke. V rokah nosijo pleten cekar z napisom »IHS«, za pasom pa bel robček.
Kot smo že na začetku omenili je noša pomenila tudi stan premožnosti in so si jo dali narediti predvsem bogatejši kmetje in premožni gospodje. Kajti za manj premožne ni bila dosegljiva ali pa vsaj ne v takem razkošju, kot so si jo lahko privoščili bogatejši.
Pri svojem delu opažamo, da se nagiba razvoj teh oblačil v tri smeri. To je smer noše kot smo jo že opisali, potem je folklorna dejavnost, katera želi prikazati kulturo oblačenja vseh prebivalcev nekdanjih časov. Tretja smer pa so unikatna oblačila, ki jih izdelujemo za posameznike, posebne ljubitelje teh oblačil.